V srednjem veku je žajbelj poleg vinske rutice, čistca in trpotca užival velik ugled. Veljal je kot sredstvo za podaljšanje življenja in preganjanje demonov. Že takrat so izdali knjigo, ki na 400 straneh opisuje samo njegovo zdravilnost. Prebivalci Sredozemlja, kjer je njegova domovina, pa so ga kot zdravilno rastlino in začimbo poznali in cenili že veliko prej.